16. april 2021
Ko ne rabiš biti več močan ...
V remisiji srečno biva že 5. leto. Je mlada avtorica knjige Na obisku, ki ljubi pisano besedo. Martina Pinterič verjame, da pride dan, ko ne rabiš biti več močan. Vabljeni k prebiranju njene osebne zgodbe in pesmi, ki nam jo podarja.
Martina Pinterič (foto: Mateja Jordović Potočnik)
Pri 24. letih sem zbolela za Hodgkinovim limfomom. Zdravljenje je potekalo eno leto, vsebovalo je osem kemoterapij in 17 obsevanj. Po uspešnem zaključku zdravljenja sem prešla v remisijo, v kateri srečno bivam že 5. leto.
Ker v obdobju zdravljenja čustvom in strahovom nisem pustila povsem proste poti, ampak je bila glavna moč in s tem želja po preživetju, sem svojo dušo zdravila, ko je bilo »zazdravljeno« telo. Pri tem mi je najbolj pomagala beseda in sicer pisana beseda. Svoja čustva, občutke, misli, strahove in nenazadnje sebe samo sem prelila na papir in nastala je 
knjiga Na obisku.
Ko me je Kristina povabila, da napišem nekaj o svoji izkušnji še za vse vas, s katerimi si delimo podobno izkušnjo, sem se odločila, da ne napišem, kako mi je bilo med boleznijo. Namesto tega sporočam raje, da je danes zame dan brez bolezni, in da nikoli ne pozabite na moč in upanje, da ta dan čaka tudi vas. Tako kot je mene ob postavljeni diagnozi kmalu povleklo v »domovanje«, mislim, da tudi vas pripelje do nas - sedanjih in bivših limfomčkov, ki se radi srečujemo v našem skupnem »domovanju« - Združenju L&L. ????
Vsem vam, ki ste že v borbi z Njim, pa posvečam svojo pesem, za katero upam, da doseže svoj namen – ohranitev upanja!
Ko ne rabiš biti več močan
Pride čas, ko ne rabiš biti več močan.
Pride ...
Pride dan, ko tvoja bolečina ni bila zaman.
Pride ...
Nekoč se bomo poznali vsi, tako tisti, ki jih boli, kot tisti, v katerih bolečina že spi.
Nekdaj bilo je nič, danes, ko skoraj imamo vse, se sprašujemo, kaj zares vredno je?
Je to svoboda, je to ljubezen ali je to zgolj ta trenutek, ki mine, še preden se subtilno v zavesti prebuja, nikoli pa zares zbudi?
Nekoč, nekje pride dan, ko vsak od nas bo prepoznan.
V vrtincu realnosti ostanejo sanje, na katerih up bedi.
Zato, ne pozabi človek, nikoli brez upanja ne zaspi!
Ker pride dan, ko ne rabiš biti več močan.
Do takrat pa ostani močan, ker še malo in tu bo tvoj dan!
Martina Pinterič
