Pisalo se je leto 2006, bili smo decembra. Po obisku hematološkega oddelka, kamor sem bila napotena, sem prejela izvide z diagnozo kronične limfocitne levkemije, stadij A. Gledala sem izvide, po glavi pa so se mi podile misli: »Torej imam raka. Kaj pa zdaj? Zakaj ravno jaz? Pa saj to ni mogoče, gotovo sanjam. Ne morem se kar posloviti od življenja…« To so bili tisti prvi občutki, ko se človeku svet dobesedno obrne na glavo.

Nekaj mesecev pred tem sem se upokojila, veselila sem se in načrtovala, s čim vse se bom ukvarjala. Pa je prišla bolezen. Začela sem iskati informacije in razlage, kaj se mi bo dogajalo. Zdravnikova razlaga o poteku bolezni je bila vzpodbudna. Bolezen se začne zdraviti, ko se pričnejo težave, medtem pa sem morala hoditi na preglede krvi. Družina mi je pomagala, da sem prebrodila najhujšo krizo, zlasti mi je bil v oporo moj soprog, ki mi je bil vedno na razpolago. Včlanila sem se v društvo L&L, kjer sem spoznala prijetne ljudi. Z nekaterimi člani se večkrat slišim in poklepetam, kajti le človek s podobnimi težavami te najbolje razume.

V dveh letih je moja bolezen napredovala, pojavile so se otekle bezgavke, levkociti pa so se številčno zelo povečali. Pričelo se je zdravljenje s kemoterapijo. Nekoliko me je bilo strah, kako bom prenašala zdravljenje. Na moje veliko veselje pa sem se po vsaki terapiji počutila zelo dobro. Imela sem dovolj energije, da sem lahko opravljala gospodinjska dela in dnevne sprehode. Po zdravljenje sem šla ponovno na pregled krvi in izvidi so pokazali, da so vse vrednosti v mejah normale.

Bolezen že nekaj časa miruje, jaz pa ne. Veselo »vandram« po gozdu in poljih, saj živim na deželi. V naravi se sprostim, obenem pa si pridobivam kondicijo. Moje življenje se je z boleznijo tudi spremenilo. Osebnostno sem postala močnejša in drobni trenutki mi pomenijo veliko. Danes živim polno življenje, ne mislim na jutri, kajti obremenjevati se vnaprej ni smiselno.

Pazite na svoje zdravje in se smejte, kajti dan brez smeha je izgubljen dan.

Sonja Mejač