O bolezni
Kaj je ne-Hodgkinov limfom?
Ne-Hodgkinov limfom (v nadaljevanju NHL) je rak limfatičnega sistema.
Pri NHL se limfociti ne obnašajo normalno in se brez okužbe kopičijo v bezgavkah, ki se povečajo, a ne bolijo. Pri NHL se lahko povečajo tudi ostali limfatični organi (vranica, mandlji), spremenjeni limfociti pa lahko prodrejo tudi v limfatično tkivo, ki se nahaja v nekaterih organih (prebavila, jetra, pljuča itd.).
Kateri so simptomi in znaki NHL?
Najbolj pogost znak NHL so povečane neboleče bezgavke na vratu, v predelu nad ključnico, pod pazduhami ali v dimljah. Strokovnjaki to poimenujejo limfadenopatija. Bezgavke se pri bolniku z NHL, v nasprotju s prehladom ali gripo, s časom ne zmanjšajo.
Ostali splošni simptomi, ki se pojavljajo pri NHL, so še:
povišana telesna temperatura,
nočno potenje,
izguba telesne teže.
Ti simptomi se s skupnim imenom imenujejo B-simptomi.
Pri bolnikih se lahko pojavijo tudi utrujenost, zaspanost, glavobol in dolgotrajna srbečica. Odvisno od lokalizacije bolezni lahko pride do bolečine v prsih, kašlja in pomanjkanja sape (bolezen v prsnem košu), pa tudi do neprijetnih občutkov v trebuhu in različnih delih hrbtenice.
Kaj je limfatični sistem?
Limfatično tkivo vključuje primarne ali centralne limfatične organe ter sekundarna oziroma periferna limfatična tkiva.
Primarna limfatična organa sta kostni mozeg in priželjc. Pri odraslem človeku je aktivni kostni mozeg v vretencih, rebrih, lobanji, medeničnih kosteh, začetnih delih stegnenic in nadlahtnic, priželjc pa leži v sprednjem medpljučju. V primarnih limfatičnih organih se nahajajo predstopnje limfatičnih celic, ki tu zorijo do stopnje, ko so sposobne izvrševati svojo nalogo v odgovor na antigen.
Iz primarnih limfatičnih organov zrele celice prehajajo v sekundarna limfatična tkiva, kjer prepoznavajo različne antigene. K sekundarnim limfatičnim tkivom prištevamo bezgavke (limfne žleze), vranico in limfatično tkivo, ki se nahaja v sluznicah (npr. v sluznicah žrela, prebavil in pljuč). Bezgavke so razporejene po celem telesu, in sicer se vanje steka limfa (mezgovnica), ki prinaša antigene iz vseh organov.
Naloga limfatičnega sistema je, da uniči in iz organizma odstrani tujke, kot so virusi, bakterije in glive. Je pomemben del našega imunskega sistema in nam pomaga v boju proti okužbam.
Kako deluje limfatični sistem?
Limfociti so bele krvne celice, ki nastajajo v kostnem mozgu ter po krvi prehajajo v bezgavke, vranico in ostala limfatična tkiva. Zaradi svoje sposobnosti uničevanja tujkov (bakterije, glive, virusi) predstavljajo glavni del obrambnih mehanizmov organizma.
Zaradi sproščanja različnih snovi (mediatorji vnetja) se ob okužbi limfociti pomnožijo, aktivirajo in specifično uničujejo povzročitelje okužbe. Posledično se bezgavka na mestu okužbe poveča. Ko, na primer, zbolimo za prehladom, lahko začutimo, kako »limfne žleze« pod našo čeljustjo otečejo in bolijo.
V našem telesu je več kot sto bezgavk.
Slika 1: Limfatični sistem
Kdo lahko zboli za NHL?
Za NHL obolevajo ljudje vseh starosti, vendar je bolezen bolj pogosta pri odraslih kot pri otrocih. Povprečna starost, pri kateri odkrijejo bolezen, je 65 let.
NHL se pojavlja tako pri moških kot pri ženskah, vendar nekoliko bolj pogosto pri moških.
Za NHL bolj pogosto zbolijo osebe, ki imajo oslabljen imunski sistem – bodisi prirojeno ali pridobljeno (delovanje imunosupresivnih zdravil, okužba s HIV).
Kako poteka odkrivanje (diagnosticiranje) NHL?
Za postavitev diagnoze sta pomembna natančna anamneza (pogovor o vašem počutju, simptomih ter težavah) in fizikalni pregled. Poleg tega pa mora zdravnik opraviti še številne dodatne preiskave, da bolezen potrdi, določi njene značilnosti in razširjenost po telesu.
Biopsija sumljive bezgavke pomeni, da zdravnik vzame bodisi vzorec iz bezgavke (aspiracijska biopsija s tanko iglo za citološko preiskavo), če je možno, pa za preiskavo kirurško odstrani celotno bezgavko za histopatološko preiskavo. Vzorce pregleda pod mikroskopom ter določi nenormalnosti v velikosti, obliki in razporeditvi celic. Ugotovi lahko, katera vrsta belih krvnih celic je prizadeta in določi, ali gre za agresivni ali indolentni NHL. Temu rečemo citološka (vzorec odvzet s tankoigelno biopsijo) ali histološka preiskava (odstranjena celotna bezgavka).
Krvne preiskave povedo, kako dobro delujejo različni sistemi v telesu (jetra, ledvici itd.). Bolniki z NHL imajo lahko zaradi prizadetosti kostnega mozga znižano število nekaterih krvnih celic (nevtrofilnih granulocitov, eritrocitov, trombocitov).
Imunofenotipizacija: S to metodo se določijo posebne beljakovine (antigeni) na površini limfomskih celic. Poznavanje antigenov na površini celic je pomembno za natančno opredelitev vrste limfoma in za odločitev o vrsti zdravljenja, odkar so za zdravljenje na razpolago biološka tarčna zdravila – monoklonska protitelesa, ki delujejo na te antigene.
Genotipizacija (citogenetika): S to preiskavo se določijo kromosomske spremembe v limfomskih celicah, ki imajo napovedni pomen za potek limfoma. Preiskava ni predvidena pri vseh bolnikih.
Slikovne metode, kot so rentgen, ultrazvok, računalniška tomografija (CT), PET-CT in magnetna resonanca, so neboleče metode, ki povedo, kje v telesu se nahaja NHL.
Punkcija in biopsija kostnega mozga je potrebna za določitev razširjenosti bolezni – z njo potrdimo ali izključimo prizadetost kostnega mozga z limfomom.
Lumbalna punkcija je postopek, pri katerem zdravnik odvzame vzorec cerebrospinalnega likvorja (tekočine, ki obliva možgane in hrbtenjačo) in v likvorski prostor preventivno vbrizga citostatike. Na ta način lahko zdravnik ugotovi, ali je limfom prisoten v osrednjem živčnem sistemu, in zmanjša možnost za ponovitev limfoma v osrednjem živčevju. Preiskava ni predvidena pri vseh bolnikih.
Katere vrste NHL obstajajo?
Limfome delimo v dve glavni skupini:
Hodgkinova bolezen, ki se pojavlja z dvema starostnima vrhovoma – pri mladih med 15. in 34. letom starosti ter po 50. letu starosti – in ki ne sodi med NHL.
Ne-Hodgkinovi limfomi (NHL), ki se ponavadi pojavljajo pri starejših ljudeh. Incidenca narašča ekspotencionalno s starostjo med 20. in 79. letom.
Glede na potek bolezni se NHL naprej deli na dve podskupini: na indolentne in agresivne NHL.
Indolentni NHL se lahko označi kot »počasi rastoči« limfom, saj se bolezen razvija počasi. Zaradi odsotnosti znakov in simptomov se bolezen običajno odkrije, šele ko je že razširjena po vsem telesu. Najpogostejša vrsta indolentnega limfoma je folikularni limfom. Večina bolnikov z razširjenimi indolentnimi limfomi ima neozdravljivo bolezen, se pa običajno dobro odzovejo na zdravljenje in dosegajo dolgotrajna obdobja brez bolezni (remisije). Cilj zdravljenja bolnikov z indolentnimi limfomi so čim daljša obdobja, ko lahko živijo kakovostno brez zdravil.
Agresivni NHL se razvija hitreje kot indolentni in ga je treba zdraviti takoj po postavitvi diagnoze. Difuzni velikocelični B limfom je najpogostejša oblika agresivnega limfoma. Znaki in simptomi bolezni so večinoma izraženi že ob diagnozi. Dolgoročna prognoza teh bolnikov je boljša kot pri indolentnih limfomih: od 40 do 75 odstotkov bolnikov z agresivnim limfomom doseže popolno remisijo bolezni, cilj zdravljenja pa je popolna ozdravitev. Verjetnost popolne ozdravitve je odvisna od razširjenosti limfoma (stadija) ob postavitvi diagnoze – nižji stadij pomeni večjo verjetnost ozdravitve.
Katere druge delitve NHL še poznamo?
NHL se deli tudi glede na vrsto belih krvnih celic (limfocitov), iz katerih nastane posamezni tip limfoma.
Naše telo vsebuje na milijone belih krvnih celic. Ena od populacij belih krvnih celic so limfociti – vsaka od teh celic ima svojo vlogo.
Celice B so bele krvne celice (limfociti B), ki se na bakterije ali viruse odzovejo z izdelavo protiteles. Ta protitelesa se vežejo na tujke in s tem pripomorejo k njihovemu uničenju. S specifičnimi receptorji uničujejo tudi rakaste celice.
Celice T ubijalke so bele krvne celice (limfociti T), ki uničujejo tako bakterije kot tudi celice, ki so okužene z virusi ali bakterijami, in rakaste celice.
Celice T pomagalke so bele krvne celice (limfociti T), ki sodelujejo pri odgovoru celic B in T na tujke. Z izločanjem citokinov spodbujajo celice B k proizvodnji protiteles, celice T aktivirajo in spodbujajo njihovo citotoksično delovanje.
Celice NK so naravne celice ubijalke, ki večinoma sodijo v skupino limfocitov T.
Glede na prizadetost posameznih celic govorimo o limofmih B, limfomih T ali limfomih NK.
Kaj pomeni stadij bolezni?
Stadij bolezni nam pove, kako je bolezen razširjena po telesu.
Stadija I in II sta pogosto označena kot zgodnja stadija NHL, medtem ko stadija III in IV označujeta razširjeno bolezen.
Stadij I: Limfom je prisoten le v eni skupini bezgavk.
Stadij II: Limfom je prisoten v dveh ali več skupinah bezgavk, toda te so vse v prsnem košu ali pa vse v trebuhu (na isti strani trebušne prepone).
Stadij III: Prizadeti sta dve ali več skupin bezgavk, nahajajo pa se tako v prsnem košu kot v trebuhu (na obeh straneh trebušne prepone).
Stadij IV: Limfom poleg bezgavk difuzno ali diseminirano prizadene najmanj en ekstranodalni organ (npr. jetra, pljuča).
Poleg oznake stadija bolezni zdravnik uporablja še črki A in B. Če ima bolnik vročino ali nočno potenje ali hujša, se doda črka »B« (npr. IIB). »A« pomeni, da ni prisoten nobeden izmed teh, tako imenovanih splošnih simptomov B.
Stadij bolezni zdravniku pomaga pri določanju prognoze bolezni in pri odločitvi o izbiri zdravljenja.
Kožni limfom
Limfomi lahko prizadenejo celotno telo od glave do pete, tudi kožo. Limfom kože velja za »kameleona« v dermatologiji, saj lahko posnema številne druge bolezni kože, zato je za postavitev diagnoze vedno potrebna biopsija kože.
Vzrok za pojav limfoma kože ni povsem pojasnjen. Domnevajo, da so pri razvoju bolezni pomembni genetski in imunski dejavniki, morda tudi vpliv nekaterih virusov in drugih okužb. Vsekakor pa je limfom kože posledica nenadzorovanega razraščanja in maligne preobrazbe limfocitov primarno v koži. Bolezen prizadene predvsem ljudi med 50. in 60. letom starosti, pogosteje tudi starejši, bistveno redkeje pa mlajšo populacijo, čeprav lahko za kožnim limfomom zbolijo tudi otroci.
Več mesecev ali let trajajoča pordela, srbeča in luščeča žarišča na stranskih delih trupa ali na zgornjih ali spodnjih okončinah pri zdravnikih zbudijo sum na limfom kože. Pri nekaterih pacientih se lahko kožni limfom že od začetka kaže z difuzno rdečino kože celotne površine trupa ali okončin. Pot do diagnoze limfoma kože je sicer praviloma dolga; na osnovi anamneze, kliničnega pregleda ter specifičnih preiskav, s katerimi ugotovijo tip in razširjenost bolezni, jo postavi dermatolog.
Če je limfom kože omejen na kožo in ni prizadel notranjih organov, bolnike z lokalnimi zdravili, fototerapijo in včasih tudi z nekaterimi sistemskimi zdravili zdravijo dermatologi. Če ta zdravila niso učinkovita ali je bolezen razširjena, bolnik zdravljenje nadaljuje na Onkološkem inštitutu, pojasnjuje izr. prof. dr. Mateja Dolenc - Voljč, dr. med., spec. dermatovenerologije s Klinike za dermatovenerologijo UKC Ljubljana.
Takrat je bolezen običajno že v napredovali obliki in bolnika na Onkološkem inštitutu Ljubljana najprej obravnava specialist radioterapevt, ki se odloči bodisi za obsevanje omejenih kožnih sprememb ali bolnika napoti na obsevanje cele kože, ki ga izvajajo v nekaterih onkoloških centrih v tujini. Če je limfom kože preobsežen, se število kožnih lezij poveča in ima znake klasičnega limfoma s prizadetostjo periferne krvi in bezgavk, bolnika s kemoterapijo sistemsko zdravijo internisti onkologi.
Limfomi kože so dolgo potekajoče bolezni in dokler bolezen ni sistemsko razširjena, je prognoza relativno ugodna. Ko je bolezen razširjena in je prizadeta celotna površina kože, kar se nemalokrat zgodi pri Sezaryjevem sindromu in fungoidni mikozi, pa je prognoza bolezni slabša. Jane Pahole, dr. med., spec. internistične onkologije z Oddelka za limfome na Onkološkem inštitutu Ljubljana, pojasni še, da je za zdravljenje napredovalih oblik bolezni na razpolago več zdravil starejše generacije, kot je denimo alemtuzumab pri CD52 pozitivnih oblikah bolezni. V zadnjem času je za bolnike s Sezaryjevim sindromom v Sloveniji na voljo novejše zdravilo mogamulizumab, ki deluje ciljno na določene celice. Ker sta tako diagnostika kot zdravljenje kožnega limfoma dolgotrajna, dr. Pahole poudarja pomen potrpežljivosti in dobrega sodelovanja med bolnikom in zdravnikom.