Minister za zdravje Janez Poklukar je ob vstopu Slovenije v rdečo fazo 4. vala epidemije COVID-19 brez dvoma eden najbolj izpostavljenih in obremenjenih ministrov v državi. Doktor medicine, sočasno je zaključil tudi 6. letnik univerzitetnega študija stomatologije, se te dni pospešeno ukvarja z obvladovanjem 4. vala novega koronavirusa, za katerega si vsi močno želimo, da javnega življenja v letu in pol ne bi ustavil že četrtič zapored. Zanesljivega odgovora na vprašanje, ali so to le želje ali stvarna pričakovanja, nam minister ni jasno podal, še enkrat več pa je nevsiljivo pozval k cepljenju, ki je, kot pravi, edina pot, da bomo še kdaj na dolgi rok skupaj zaživeli čim bolj običajno življenje. Kakšna bo letošnja jesen, je po njegovem mnenju odvisno predvsem od zasedenosti intenzivnih oddelkov slovenskih bolnišnic, kjer pričakuje predvsem proti novemu koronavirusu necepljene bolnike.
Pogovora z ministrom Poklukarjem smo v Slovenskem združenju bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, izjemno veseli. Specialist internist, nekoč zaposlen v Splošni bolnišnici Jesenice in pet let tudi tamkajšnji direktor, namreč ni pozabil, kako je kot mlad specializant krožil na hematološkem oddelku ljubljanskega UKC in spoznal, kako ranljivi so hemato-onkološki bolniki. Manj kot dve desetletji kasneje je kot generalni direktor UKC Ljubljana največji zdravstveni zavod v državi tudi vodil in 23. februarja 2021, v času največje zdravstvene krize sodobnega časa, postal minister za zdravje Republike Slovenije.
Minuli torek nas je prijazno povabil na obisk in si v napornem in odgovornem delovnem vsakdanjiku vzel čas za sproščen pogovor, da bi bolnikom s krvnimi in drugimi raki izkazal posebno skrb in pozornost in jim prenesel pomembna sporočila. Med drugim tudi, da celostna oskrba onkoloških bolnikov odraža kakovost vsakega zdravstvenega sistema. Ker je pomemben del celostne oskrbe tudi celostna rehabilitacija po akutnem zdravljenju, brez katere pogosto tudi samo zdravljenje ne bi imelo pravega končnega učinka na vključitev bolnika nazaj v socialno okolje, je hvaležen za tesno in plodno sodelovanje Ministrstva za zdravje in organizacij onkoloških bolnikov. Kajti brez tega, celostne rehabilitacije onkološkim bolnikom pri nas še ne bi bilo mogoče zagotavljati.
Ker pa sta za dober izid zdravljenja najpomembnejša zgodnja diagnostika in dostop do najboljših sodobnih terapij, minister Poklukar upa, da se »nahrbtnik« zapoznelih diagnoz in kasnejše obravnave onkoloških bolnikov v epidemijskih okoliščinah, kljub vsem prizadevanjem, vseeno ne primeri. Zato ponovno poudarja, da usoda zgodnjega odkrivanja raka in drugih življenje ogrožajočih bolezni in pravočasne zdravstvene obravnave ni zgolj v rokah ministra za zdravje in sodelavcev v zdravstvu, temveč vsakega posameznika in družbe v celoti. Le z zadostno precepljenostjo bodo vsi segmenti tako zdravstva kot družbe potekali tako, kot smo bili vajeni pred epidemijo novega koronavirusa. Česar si vsi, verjetno brez izjeme, želimo.
Čeprav smo epidemije že vsi dodobra naveličani, si minister želi, da se čim prej poenotimo v konsenzu, da je zdravstvo ta hip ključni del družbe, za katerega se moramo vsi skupaj boriti, da bo javno življenje ob učinkovitem obvladovanju epidemije čim dlje odprto.
Dotaknili smo se tudi ministrovega zasebnega življenja. Janez Poklukar iz Gorij pri Bledu ima s soprogo Bernardo, ki je kot diplomirana medicinska sestra tudi zapisana medicini, namreč kar pet otrok. Kako Poklukarjevi preživljajo skopo odmerjene družinske trenutke, kakšna je ženina popotnica v ministrov delovni dan, kako se Janez Poklukar razlikuje od ostalih Poklukarjev v rodu ter, kaj bo počel čez deset let, glede na to, da je do svojega 42. leta posegel že po vseh najpomembnejših funkcijah v slovenskem zdravstvenem sistemu?
