Biti v nevednosti je morda skoraj tako hudo, kot ne biti. Temeljni vprašanji, ki človeka preganjata že od začetka človeštva, biti in vedeti – nenazadnje pri vsakem novonastalem življenju, ki je na začetku tabula rasa, se na ta, še nepopisani papir, že zapišeta vprašanji, ki jima ne moremo obrniti hrbta – kaj vedeti in kako biti. Je možno biti, brez da bi vedeli? Ali pa je možno vedeti šele takrat, ko se odgovori na vprašanje zakaj bivati?
Odgovori na takšna vprašanja postavljajo smisel življenju in nenazadnje tudi razumevanju lastnega. Marsikdo misli, da se sprašujemo o vedeti, biti, celo postati, takrat, ko nam življenje piše dobre zgodbe. Pa vsi vemo, da temu ni tako. Ko ljudje domujemo v sreči, zdravju in obilju, se navadno ne sprašujemo o tem. Največkrat, če se takrat tega tudi zavedamo, nas preplavi hvaležnost.
Martina Pinterič: “Dajmo živeti, ker nam je to dano. Bolnikom, ki so preboleli raka, dano drugič.”
In kaj se zgodi, ko izvemo, da je vsega tega za trenutek konec? Najprej se prepustimo razburkanemu morju čustev, da najdejo svoj pristan, šele nato vklopimo svoj svetilnik, glavo, ki išče odgovore, da bi lahko razumeli.
Ko je knjiga mojega življenja preskočila poglavja in pričela pisati novo zgodbo, je za trenutek vedeti postalo nepomembno. Ko sem izvedela, da imam Hodgkinov limfom, je vedeti postalo za trenutek pomembnejše kot razumeti. Vedela sem, da to pomeni, da imam raka, nisem pa še mogla razumeti. Razumela sem šele, ko sem pomirila svojo glavo in se odpravila na lov za odgovori. Tu je nastopila, zame, najpomembnejša vloga društva, ki letos praznuje, in sicer, ko sem vstopila skozi ta vrata, ne samo, da sem dobila vse odgovore na svoja vprašanja, ampak sem imela čast videti ljudi, ki s svojo srčnostjo in predanostjo skrbijo, da kdorkoli bo iskal, bo tu našel – pa naj bodo to odgovori, druženje z ljudmi, s katerimi te veže nekaj več kot zgolj diagnoza, nenazadnje pa je dovolj tudi nasmeh, ki ti vlije upanje, da sta si vedeti in razumeti podala roko. In takrat pot postane lažja. Takrat knjiga življenja obrne novo stran in zapiše poglavje z naslovom Upanje. Zato, kot je zaklical Kant: sapere aude – upajmo si vedeti!
Vse najboljše L&L!
Zapisala: Martina Pinterič, nekdanja bolnica z limfomom in avtorica romana Na obisku
