Svoje delo in poslanstvo sem si predstavljala vedno tako, da bom reševala življenja. Nisem pa si nikoli predstavljala, da bo to res zgledalo tako, da bom prepoznavala stanja in bolezni, ki postanejo usodna, v kolikor ne bom z vsem znanjem nekomu lahko dobesedno podaljšala in celo rešila življenje. Nekoč mi je moj sodelavec rekel: »Ti ljudi povlečeš iz groba!!! Ti jim daješ upanje in ker v to verjameš, se tudi res zgodi.«
Koliko nesrečnih zgodb in koliko srečnih koncev sem srečala na svoji poti In kolikokrat sem dvignila roke, jih položila na hladno čelo in zaprla oči?
Prim. Nataša Fikfak: “Verjamem v znanost, verjamem v izkušnje, verjamem v klinične študije in razvoj medicine in verjamem, da z znanjem lahko pomagam. Vendar velikokrat to ni dovolj.”
Rak, levkemija, plazmocitom, limfom in še kaj – za večino je takšna diagnoza prvič sploh srečanje z nečim neznanim, s strahom, s spoznanjem lastne minljivosti in vendar, ko razlagam o bolezni, o možnostih zdravljenja, pričakovanih izidih, zapletih in razpletih, sem srečna, da živim v Sloveniji, kjer lahko ponudim skoraj vse, kar je na svetu mogoče za zdravljenje teh bolezni. Se pa velikokrat zavedam, da le znanje in dostopnost do zdravil in zdravljenja ni dovolj. Tukaj sem, da pomagam, tukaj sem, da rešujem življenje, tukaj sem, da s pomočjo svojih sodelavcev najdem pot do telesa, srca in duše tistega, ki me potrebuje, si želi in mi zaupa, da bom našla zanj najboljšo rešitev.
Gotovo pri temu pomaga poznavanje enakih in podobnih zgodb drugih, ki so to že doživljali. Društva bolnikov so najboljši vir informacij in zaupanja bolnikov, saj so oni to že preizkusili in vedo, kako to gre. Knjižice in vsa pomagala za lažje razumevanje bolezni in zdravljenja so še kako potrebna, da bolnik razume nam sicer tako domač jezik, ki pa je zanj nekaj novega, nerazumljivega in neznanega. Še tako avanturističen človek postane kot bolnik nezaupljiv in željan jasnih informacij in zagotovil, da bomo s postopki zdravljenja lahko preprečili katastrofalni izhod.
Za bolnika ne zadoščajo dokazi iz literature in znanstvenih razprav, želi primere dobre prakse, hoče zagotovilo, da imamo moč, orodje in orožje, da bomo lahko premagali to, kar mu je pokvarilo dan in ogrozilo njegovo prihodnost. In ne le tega. Znanost že že, toda vsaka oseba je enkratna in posebna, za vsakogar slabost ni enako huda in oddaljenost od bolnice ne enako daleč, pa tudi odsotnost od doma in družine za vsakega bolnika ni enako težka. In tu nastopi beseda bolnika. Hvala članom društva, ki delite svoje izkušnje, pomagate z dobro besedo, s pravo informacijo in kuharskimi recepti, kako najboljše prepotovati to pot, ki vam jo mi namenimo.
Prim. Nataša Fikfak, dr. med., spec. interne med. in hematologije, Splošna bolnišnica “Franca Derganca” Nova Gorica
