27. maj 2022

Milena Remic: “Različnosti se moramo zavedati in če hočemo pomagati, jih moramo spoznati.”

V zapisu razmišljam o psihosocialni pomoči ali preprosto o tisti povsem človeški podpori bolnikom, ko se soočajo z diagnozo, boleznijo in zdravljenjem. Pri tem želim osvetliti en vidik– to je razumevanje, sprejemanje in upoštevanje različnosti v tem, kako posamezni bolnik sprejema svet in sebe v njem, saj je pri tem vsakdo edinstven. Zato bi težko govorili o nekem splošnem receptu, na kakšen način najbolje pomagati bolniku v duševni stiski; seveda obstajajo o tem teoretične smernice, tudi pri študiju psihosocialne pomoči smo jih spoznavali. Vendar bi želela z bralci podeliti le nekaj svojih utrinkov iz izkušenj ob pogovorih z bolniki. Beseda ‘bolnik’ je uporabljena nevtralno za oba spola.

Psihosocialno pomoč bolnikom s krvnimi raki nudimo v Združenju L&L že vse od ustanovitve pred 15 leti. Lahko bi rekli, da je bil to eden naših prvih projektov za bolnike in svojce. Z njimi smo se pogovarjali osebno, po telefonu, po elektronski pošti ter preko forumov, in se seveda še vedno pogovarjamo, le da smo sčasoma razširili te možnosti še na druge e-načine pogovora kot sta FB in Zoom, pa tudi odprte pogovorne skupine kot je naša Okrepčilnica.

Psihosocialno pomoč bolniki lahko prejmejo v zdravstvenih in humanitarnih ustanovah, najbolj naravno pa se v tej vlogi znajdejo bolnikovi svojci in prijatelji. Bolniki pogosto potožijo, da so njihovi svojci še bolj zaskrbljeni in negotovi kot bolnik sam, prijatelji pa se dostikrat v zadregi odmikajo in ne vedo, kako pristopiti k obolelemu prijatelju in kaj mu sploh reči, razen nekaj splošnih fraz kot sta ‘Drži se’ in ‘Saj bo’. Vse to pa bolnika pogosto pušča še bolj samega v njegovi stiski in strahu pred neznanim. Zato se svojci obolelih, njihovi prijatelji, zagovorniki, včasih pa celo zdravstveni delavci pogosto sprašujejo, kako pristopiti k bolniku, ki čuti strah in negotovost, ko se podaja na pot zdravljenja, na pot v neznano.

Osebno menim, da če nismo strokovnjak za to področje, bolniku rajši ne delimo preveč nasvetov, kaj naj bi mislil in počel, da si bo pomiril osebno stisko. Nasveti kot je npr. ta, da naj misli le pozitivne misli, mnogim bolnikom ne pomagajo. Težko je misliti le pozitivne misli takrat, ko nas je strah.

Je pa bolniku skoraj vedno v pomoč in spodbudo, če delimo z njim svoje lastne izkušnje, če jih imamo, glede poteka zdravljenja in duševnega počutja ob tem. Mi sami smo vendar najboljša spodbuda, da je bolezen moč premagati in zdravljenje prestati, četudi ni nobenega jamstva, da bo šlo našemu sogovorniku enako dobro ali še bolje, vendar upanje je. Morda bolniku povemo, na kakšen način smo se soočali s stiskami in kako smo jih premagovali, kje smo dobili pomoč, pa tudi o tem, s katerimi težavami morda še vedno živimo, pa kako si pomagamo, ko se pojavijo. Ob tem je zelo pomembno in do bolnika pošteno, da smo iskreni, da ne olepšujemo, pa tudi ne dramatiziramo naših težav.

Pri večini zagovornikov bolnikov, med katere se štejem tudi sama, je lastna izkušnja tista velika (po)moč, ki jo lahko ponudimo soborcem, po drugi strani pa je ta ista lastna izkušnja lahko tudi zanka, v katero se zagovorniki pri nudenju pomoči lahko ujamemo.

Namreč, v preveliki želji pomagati lahko spregledamo, da je pot našega sogovornika lahko zelo drugačna od naše prehojene poti skozi bolezen in zdravljenje, in da tisto, kar je opogumilo nas, morda njega ne bo, da tisto, kar je skrbelo nas, morda njemu sploh ni problem, pač pa ga skrbi nekaj povsem drugega, da tisto, kar je pomagalo nam, lahko nanj deluje povsem drugače. Gotovo bomo nekaj podobnosti vendarle našli, saj tako različni le nismo. A različnosti se moramo zavedati in če hočemo pomagati, jih moramo spoznati.

Prisluhnimo drug drugemu

Zato je treba bolniku v prvi vrsti pozorno prisluhniti. In se na njegovo pripoved odzivati s pristnim zanimanjem, skozi pogovor spoznavati bolnikovo osebno pot, katere so njegove stiske, kakšno pomoč potrebuje, na kakšen način in od koga pomoč najlažje sprejema, v čem se pa še zmeraj počuti močnega in si lahko sam pomaga, v kakšnem okolju živi in kako se na to okolje odziva in nanj tudi sam vpliva…

Vse to in še več lahko slišimo, če zares prisluhnemo, kaj nam ima bolnik povedati, in potem mnogo lažje ustrezno pomagamo in po potrebi svetujemo še kakšno drugo pomoč. Včasih pa ni potrebno prav nič drugega kot poslušati in se sočutno odzivati, pa že mnoge stiske sogovornika popustijo kar same, ko se bolnik čuti slišanega in razumljenega, in ve, da na svoji poti v neznano ni osamljen in ni sam.

 

Zapisala: MIlena Remic