Moj blog nosi pomenljiv naslov. Pa ravno danes, ko sem na vrsti, da dodam svoje misli, se je zgodilo, da je preminila naša princeska, psička, ki je naši družini dajala brezpogojno ljubezen in nam lepšala življenja skoraj 14 let. Ob takih trenutkih se spet zavem minljivosti, hkrati pa tudi, kako se moram posvetiti sedanjemu trenutku, ozavestiti, kako srečna sem, da sem tukaj in zdaj in seveda v upanju, da bo teh trenutkov še veliko, pa vendar tudi v zavedanju, da je prav ta lahko moj zadnji.
Danes se pravzaprav ne spomnim več dobro, kakšno oceno sem dobila pri fiziki in kdaj si bom končno kupila tiste super smučke, kar se mi je takrat zdelo življenjskega pomena. Ne spomnim se integralov in diferencialnih enačb, ki sem jih takrat obvladala. Ne spomnim se priznanj in certifikatov, ki sem jih neumorno zbirala. Spomnim pa se trenutkov, ko sem komu pomagala in ko so drugi pomagali meni. Spomnim se dni, ko smo se s prijatelji nasmejali in jih še mnogo preplesali. Spomnim se dobrih ljudi, pravih prijateljev. Pomembno je, kaj ti na tej poti ostane. To so trenutki, ko polno živiš življenje zdaj, ko se sicer tudi zjočeš, a še večkrat nasmejiš in s smehom polniš najprej sebe in potem to deliš tudi z ljudmi okrog sebe in si srečen, ker se lahko razdajaš in ker lahko komu tudi pomagaš. Brez joka ne spoznaš veselja in brez solz ne nasmehov! Pomembna je iskra v očeh, ko objameš sopotnika na poti življenja. Lepo je živeti! Lepo je z ljudmi deliti občutja, bridkosti, sočutje in toplino. Želim si, da bi jim ostala vedno v srcu, bila dober človek. Življenje popestrijo plemeniti in iskreni stiki z ljudmi, tudi če so prisotni težki izzivi.
“Ne spomnim se priznanj in certifikatov, ki sem jih neumorno zbirala. Spomnim pa se trenutkov, ko sem komu pomagala in ko so drugi pomagali meni,“ na prave vrednote človeške družbe opomni Polona.
Končno je zelo pomembno spoznanje, da nas je vsaka stvar v življenju izoblikovala in nekako obogatila, vse je imelo svoj namen. Pred nami je gotovo še toliko stvari, ki jim preprosto moramo priti nasproti.
Želim si, da bi tudi sama brezpogojno delila svetlobo, ljubezen do življenja in soljudi in nasmehe, kot je bila tega sposobna naša princeska. Včasih, ko se zgubiš v slabih mislih, lahko namreč pomaga že stisk roke, objem ali nasmeh.
Polona, članica Združenja L&L
