Zadnje čase se vedno bolj pogosto sprašujem, kako daleč smo še od trenutka, ko ne bomo več znali razlikovati med svetovi, v katerih živimo. Ko delaš v komunikacijski stroki, si namreč vedno bolj v stiku z nepojmljivimi tehničnimi inovacijami, ki pod pretvezo »rešitve« vse nas navajajo na nekaj, kar dejansko sploh ne potrebujemo. Avatarji, virtualni denarji, celi virtualni svetovi… V domačem fotelju si lahko kjerkoli po svetu, v vsakem trenutku, instantno, nam obljubljajo. Je to prihodnost, ki jo želimo? Je to prihodnost, ki nas izpolnjuje kot osebe, s katero se razvijamo, ki polni našo dušo in daje zagon za vsak nadaljnji korak, dejanje?

Absolutno ne.

 Hitri svet, ki nas je kot vrtinec potegnil v prekomerno nakupovanje, odvisnost od ugodja in udobja, pa tudi lenobo, predvsem miselno, je nevarnost, ki nas kot človeštvo najbolj ogroža. Avtomatizacija vsakdana, robotizacija duha. Osredotočanje na sebe, uresničevanje lastnih potreb, lovljenje lastnih obveznosti.

 S tem vrtincem se borim že cela desetletja. Sprva nevede, lahko bi rekla podzavestno z zavračanjem zgolj komercialnih projektov, kampanj. A ko sem prišla v stik z zgodbami bolnikov, ko me je Kristina povabila k sodelovanju pri kampanji, ki bo nagovarjala mlade, da v sebi odkrijejo solidarnost, čut za sočloveka, predvsem pa v tem najdejo svojo srečo in osebno zadovoljstvo, se je začelo tudi moje popotovanje. Še več, moja osebna preobrazba.

Meta Pavlin Avdič: “Iskrene zgodbe bolnikov, vpogled v njihov boj, spoštovanje do vsake njihove odločitve, vztrajanja, poguma, neizmernega poguma, je transformativno.”Iskrene zgodbe bolnikov, vpogled v njihov boj, spoštovanje do vsake njihove odločitve, vztrajanja, poguma, neizmernega poguma, je transformativno. Kot roka, ki seže v vrtinec, zaustavi tvoje brezglavo vrtenje in te potegne ven na plano. Kaj zares šteje? Kaj je tvoj namen, Meta – si morda pozabila, zakaj si se zaljubila v komunikacije?

 Komunikatorji imamo neizmerno moč. Nagovoriti potrošnike, nagovoriti množice, nagovoriti svet… Opozoriti na tiste stvari, ki so zares pomembne. Tiste situacije, ki zares zahtevajo pomoč. Tiste trenutke, ki štejejo; za posameznike, skupnosti, družbo, za naravo, vsa živa bitja, planet.

 Pravzaprav ima to moč vsak od nas. Četudi v nas le še tli, jo lahko prebudimo. Hematološki bolniki ste nam pri tem ne samo inspiracija, ampak zgled, spodbuda, pa tudi brca v rit, da zavihamo rokave in pozornost sveta usmerimo v tisto, kar zares šteje. Skrb za soljudi. Ljubezen. Grajenje pristnih odnosov. Partnerstev in zgodb, ki gradijo boljši svet. Hvala vam za vsa vaša dejanja. Hvala za pozornost, ki ste jo s svojo zgodbo namenili človeštvu. Vi ste naša rešitev.

Meta Pavlin Avdič, strateška direktorica Agencije PrviPrvi